V okviru projekta “Voda teče, nič ne reče” smo pri likovni umetnosti iz gline izdelovali vodnjake in posode za vodo. Da je pitna voda dragocena, vedo povedati predvsem naši dedki in babice, ko so otroštvo preživljali brez oskrbe pitne vode. Do pitne vode so dostopali popolnoma drugače kot danes. Voda v času njihovega otroštva ni pritekla iz vodovodnega omrežja skozi pipe v kuhinje, kopalnice, pralnice,.. pač pa so jo morali ljudje nositi v svoje domove. Nosile so jo predvsem matere, dekleta in žene, .. 

Po vodo so hodile k vodnjaku, studencu, na breg bližnjega potoka ali reke. Natakale so jo v posode – v lesene škafe, lončene vrče, kovinska vedra,.. Nosile so jo v rokah  ali pa na glavi. Nošenje vode je bilo zahtevno in zamudno opravilo, zato so z vodo doma zelo varčevali. Uporabljali so jo  večinoma le za pitje in kuhanje, pomivanje posode,..